Name: 4. koncert Carpe artem: Viharji preteklega
Start: 2024-02-22T00:00:00.000Z
End: 2024-02-22T00:00:00.000Z
Location: Slovene National Theatre

Organization

Clarinetist

Laszlo Kuti

Clarinet

Opera and Ballet of Slovene National Theatre Maribor

Instrumentalist

Oksana Pečeny

Violin I

Vivijana Rogina

Violin II

Violist

Petar Njegovan

Viola

Cellist

Jaka Stadler

Cello

Violinist

4. koncert Carpe artem: Viharji preteklega

Maribor

Slovenia

Slovene National Theatre

Casino Hall

Public

Concert

Clarinet Quintet in A major, KV581

String Duo in D major, Hob.VI:D1

Fantasiestücke, Op.73 (arr. Harold Selesky)

String Quartet No. 1

Approved

Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja četrti koncert letošnje sezone cikla Carpe artem.

Na koncertu bomo gostili klarinetista Lászla Kutija in violončelista Jaka Stadlerja, oba člana najpresižnejših nemških orkestrov: Lászlo Kuti je solo klarinetist Münchenskih filharmonikov, Jaka Stadler pa član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Z njima bodo nastopili še violinistka Oksana Pečeny, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, violinistka Vivijana Rogina in violist Petar Njegovan. Slišali bomo prvo izvedbo godalnega kvarteta skladatelja mlajše generacije Lucia Žganca ter dela zlatega repertoarja Roberta Schumanna, Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta.

Koncert bo 22. februarja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo s skladateljem in glasbeniki pogovarjala muzikologinja in harfistka Urška Rihtaršič.

Skladno s splošnim diskurzom 19. stoletja, ki je izpostavil vrednote avtonomije in individualizma, je tudi romantična umetnost v središče svojega zanimanja postavila posameznika, njegove misli, občutja, želje, stiske in strahove. S tem pa se je glasba, prej nekoliko obrobna in spremljevalna dejavnost, povzpela na sam vrh hierarhije umetnosti in obveljala za tisto, ki lahko postane “najbolj neposreden izraz človekove volje in čustev” (A. Schopenhauer). Uravnotežena dostojanstvenost klasicistične glasbe se je umaknila romantiki — viharni v občutju, brezkompromisni v izrazu in individualni v slogu. V obdobju, ki je med drugim zaslužno tudi za razvoj koncepta zvezdniškega glasbenega izvajalca, se je karierna pot Roberta Schumanna (1810—1856) sprva razvijala v smeri koncertnega pianista. Po poškodbi roke pa je namero opustil ter se preusmeril v skladanje in glasbeno kritiko. Leta 1834 je ustanovil revijo Neue Zeitschrift für Musik (Nova revija za glasbo), ki je objavljala novice in analize o novih glasbenih delih, sčasoma pa je postala tudi platforma Schumannovih filozofskih razmislekov o glasbi.
Romantično poudarjanje posameznikove domišljije in nagnjenost k sanjarjenju se v Schumannovem opusu izteka v štiri cikle, naslovljene Fantasiestücke (Fantazijske skladbe): Op. 12 za klavir, Op. 73 za klarinet in klavir (nocoj bomo slišali priredbo za klavir in godalni kvartet), Op. 88 za klavirski trio in Op. 111 za klavir. Navdih za naslov je skladatelj poiskal zbirki pisem in zapiskov E. T. A. Hoffmana, enega svojih najljubših pisateljev, ki ga je cenil predvsem zaradi njegove izjemne sposobnosti ustvarjanja domišljijskih in fantazijskih svetov. V splošnem literatura in literarni način mišljenja predstavljata eno pomembnejših Schummanovih inspiracij pri glasbenem ustvarjanju. Njegove skladbe pogosto postanejo poligon razvoja junakov, ki se v svojem načinu obstoja bližajo literarnim. Najbolj znana tovrstna lika sta ekstrovertiran, energičen in mestoma agresiven Florestan ter introvertiran, pasiven in zasanjan Eusebius. Lika povzemata obe skrajnosti skladateljeve osebnosti, domnevno zaznamovane z bipolarno motnjo, ki je njegovo življenje razdelila v serijo maničnih in depresivnih epizod.
Tri skladbe cikla Fantasiestücke op. 73 (1849) se po času nastanka umeščajo v obdobje skladateljevega okrevanja po enem od posebej dolgotrajnih in težavnih obdobij depresije, skladatelj pa naj bi jih ustvaril v zgolj nekaj dneh. Čeprav naslov namiguje na tri samostojna dela, pa jih Schumann s tonaliteto in ponavljanja motivov subtilno povezuje v enovito celoto, ne da bi se pri tem odpovedal izrazitemu kontrastiranju, enemu svojih najbolj priljubljenih izraznih sredstev. Kontrast se razvija tako med posameznimi skladbami kot znotraj njih. Prva skladba se iz molovske lirične melanholije postopoma prelevi v svetlejši dur, ki ga prevzame druga skladba, nekakšna optimistična in igriva medigra. Tretja skladba z izmenjevanjem lirične zbranosti in živahnih izbruhov povzema in poudarja prehod iz ponotranjene refleksije prve skladbe v ekstrovertirano ekspresijo druge.

Allegro fresco, uvodni stavek Godalnega kvarteta št. 1 Lucia Žganca, ki je nastal na pobudo violinistke Oksane Pečeny, bo nocoj izveden premierno. Skladatelj in pianist Lucio Žganec (2003) je leta 2022 na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor maturiral iz klavirja in glasbenega stavka, v letošnjem študijskem letu pa je študent drugega letnika kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dušana Bavdka. Poleg tega se ukvarja z dirigiranjem, poje v zborih in vokalnih skupinah ter deluje na področju jazz glasbe. Zasedbi godalnega kvarteta se je prvič resneje posvetil v lanskem letu, ko je nastajal njegov klavirski kvintet. Uvodni stavek Godalnega kvarteta pa je napisal v prvih tednih letošnjega leta in ga posveča nocojšnjim izvajalcem. Glasbo odlikujeta jasnost izraza ter strukturna čistost in preglednost; obe po mnenju skladatelja nosita “izredno velik izrazni potencial”, a sta danes “pogosto zanemarjeni”. V težnji po njunem doseganju Žganec dosledno sledi klasični sonatni formi. Ekspozicija tako prinaša vedro temo v osnovni tonaliteti (F-dur), ki ji po kratki tranziciji sledi iz nje izpeljana mehkejša in lirična tema v dominantni tonaliteti. Že ekspozicija pa mestoma nakazuje željo po intenzivnejšem motivičnem delu in bogatejšem harmonskem jeziku, ki se jima skladatelj s fragmentiranjem in variiranjem obeh tem ter hitrim moduliranjem intenzivneje posveti v izpeljavi. Repriza tradicionalno prinese umiritev obeh tem v osnovni tonaliteti, v zaključni kodi pa se glasbeni tok popolnoma umiri in ustali. Poleg jasnosti in preglednosti strukture skladbo, ki jo skladatelj sam označuje za “zelo lirično in bogato izpisano”, odlikuje tudi izrazit občutek za melodiko.

Bistvena vloga pri razvoju in utrditvi sonatne oblike oblike v zgodovini glasbe pripada Josephu Haydnu (1732–1809). Haydnov čas je čas razsvetljenstva, obdobja, v katerem je zahodna civilizacija stopila na pot družbene modernosti in v center postavila sodobne ideale, kot so razum, svoboda, avtonomija in človeško dostojanstvo. Ti ideali so se v glasbi uresničili z obdobjem dunajske klasike in zlato dobo inštrumentalne glasbe. Joseph Haydn, očetovska figura dunajske klasike, ni bil zgolj produkt svojega duhovnega okolja, pač pa ga je s svojo ustvarjalnostjo tudi dejavno sooblikoval. Prav Haydn je bil namreč tisti, ki je iz tedaj še precej raznolikih proto-sonatnih oblik izpeljal klasicistično sonatno formo, ta pa je nato za dobro stoletje bistveno zaznamovala razvoj zahodne klasične glasbe. Sonatna oblika, v kateri se se uravnovesita vsebina in oblika ter občutje in dojemljivost, pomeni glasbeno utelešenje duha razsvetljenstva.
Haydnov opus obsega lepo število duetov za različne kombinacije godal, ki pa nikoli niso dosegli slave njegovih godalnih kvartetov. Duo za violino in violončelo v D-duru naj bi nastal pred letom 1782; v tem obdobju je skladatelj služboval kot vodja kapele pri plemiški družini Esterházy, družini ljubiteljev in poznavalcev glasbe. Ustvaril je ogromen opus del, prek katerih je kontinuirano razvijal in oblikoval svoj slog. Avtorstvo Dueta za violino in violončelo, oblikovanega v zgodnjo sonatno obliko s tremi stavki v osnovni tonaliteti, sicer ni povsem jasno. Nekateri raziskovalci ga pripisujejo Haydnovemu sodobniku Leopoldu Hofmannu (1738–1793), ki je med sodobniki veljal za najbolj nadarjenega in vplivnega skladatelja svojega časa. Na Dunaju je služboval kot v glasbeni vodja različnih cerkvenih institucij, v zadnjih desetletjih svojega življenja kot vodja kapele dunajske osrednje Stolnice Sv. Štefana. Prav tam je kot njegov “neplačani sodelavec” nekaj let deloval tudi Wolfgang Amadeus Mozart, verjetno v želji, da bi si po Hofmannovi smrti zagotovil njegov položaj — na koncu ga je slabi dve desetletji starejši sodobnik celo preživel.

Tako življenjska pot Hofmanna kot Haydna se je tako na neki točki prekrižala s potjo Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756—1791), najslavnejšega v vrsti (otroških) genijev zahodne klasične glasbe. Kot sinu glasbenega učitelja in dvornega skladatelja Leopolda Mozarta mu je bil že v najzgodnejših otroških letih omogočen stik z glasbo — pri treh letih naj bi se naučil igrati čembalo, pri petih naj bi napisal prve skladbe, pri dvanajstih pa je njegov opus obsegal že več kot sto del, med njimi tri opere in šest simfonij. A še bolj kot neverjetna lahkota, s katero je komponiral — v svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 600 del — navdušuje njegov prepoznavni slog, ki tradicionalne klasicistične vrednote absolutne glasbe spaja z slogovnimi inovacijami njegovega časa. Te je v veliki meri omogočil in spodbudil izjemen napredek v razvoju inštrumentov. Kot obdobje, ki mu kraljujeta razum in znanje, je bilo namreč razsvetljenstvo čas bliskovitega tehnološkega napredka, tudi na področju izdelave glasbil. Prav v tem času so številni inštrumenti pridobili svojo sodobno obliko in osnovale so se nekatere zasedbe, ki še danes predstavljajo temelj poustvarjalne prakse.
Mozartov eleganten, a vselej občuten slog, poln kontrastov, zaradi katerega še danes ostaja eden najbolj priljubljenih skladateljev zahodne klasične glasbe, opredeljuje predvsem izčiščenost glasbene forme. Čeprav je njegova glasba pogosto označena za lahkotno in optimistično in čeprav se ga zgodovina glasbe spominja predvsem v presežnikih, pa je bila življenjska pot Wolfganga Amadeusa Mozarta v resnici prepredena z obdobji izzivov, padcev in krivic. Eno takšnih obdobij je tudi čas nastanka Kvinteta za klarinet in godala v A-duru. Leta 1789 je bil Mozartov ugled v dunajski družbi povsem na dnu in prisiljen se je bil preživljati s pisanjem arij za opere skladateljev, ki sicer niso dosegali njegovega skladateljskega nivoja, a so ga prekašali v socialnem kapitalu. Poleg finančnih težav pa se je skladatelj v tem času soočal s številnimi osebnimi preizkušnjami, s smrtjo novorojene hčerke in lastnimi zdravstvenimi težavami. Prav omenjeni kvintet naj bi bil po besedah H. C. Robbins Landona izraz Mozartovega “bolečega obupa”, ki pa se “ne izraža v nasilnem molu, pač pa v sijočem A-duru”, “glasba, ki se smeje skozi solze”. “Petje klarineta” se v kvintetu približa značilnostim in značaju človeškega vokala, vrhunec skladbe pa v tem oziru predstavlja Larghetto, hrepeneč nokturno, ki ga tematsko zaznamuje ganljiva arija klarineta. Mozartova dela za klarinet, med katerimi poleg omenjenega kvinteta izstopa še Koncert za klarinet in orkester v A-duru, so nastala kot posledica srečanja z izjemnim klarinetistom Antonom Stadlerjem. Prav skladateljeva spretna izraba tehničnih in izraznih potencialov inštrumenta pa je klarinet iz orkestrskega inštrumenta privzdignila v solističnega.

slovenščina

성과 크레딧 (캐스트 & 크루 )

깁스

수단