Netopir (Die Fledermaus) je opereta v treh dejanjih Johanna Straussa ml. Znano je, da je Strauss partituro končal v šestih tednih, v dvainštiridesetih nočeh. Dvainštirideset je enigmatična številka, številka maratona, ki predstavlja tisto mejo, ko pridemo do zadnjih kapljic svojih moči, skozi vse dvome in preizpraševanja dosežemo katarzo osvojenega cilja, izpolnitev ambicij, celostno zaokroženje dejanja. Zadnje takte je zaključil na silvestrovo leta 1873. Krstno je bila predstava uprizorjena 5. aprila 1874 v Theater an der Wien na Dunaju pod vodstvom skladatelja osebno. Strauss je z Netopirjem od operete segel do glasbene komedije.
Zapleteno zgodbo pretvarjanj, preoblačenj, spletkarjenja in sprenevedanja sta po motivih Benedixove farse napisala libretista Karl Haffner in Richard Genée. Novomeška uprizoritev ostaja zvesta izvirnemu libretu, hkrati pa zgodbo aktualizira z namenom odpiranja novih možnosti njene interpretacije. Torej se odmika od klasične uprizoritve legendarnega Netopirja. Protagonisti zgodbe v tej uprizoritvi postanejo »igralci«, ki vstopajo v različne vloge, se pod »maskami« takih in drugačnih stereotipov (mož, žena, sobarica, ljubimec ...) zabavajo ter sami sebi ustvarjajo gledališko predstavo. Na ta način dejanje kot iluzijo prestavljamo kot »gledališče v gledališču«.
Kaj to pomeni? Vsi v življenju igramo različne vloge, se na trenutke postavljamo v vloge nekih drugih ljudi, se v njih prikrijemo ali izpostavimo, zasučemo dogajanja in preusmerimo tokove odnosov in posledic, na ta način pa ustvarjamo nove svetove, nove izzive, nove rešitve in nova zrcala. Včasih pridemo do točke, ko se moramo spet oblikovati, poiskati samega sebe v vseh vlogah, ki jih igramo, in se vprašati, kdo v resnici smo – tisti, ki zgodbo piše, ali tisti, ki jo bere.
Transformativna moč gledališča, ki jo v novomeški uprizoritvi Netopirja preizkušamo in okušamo, gledalcem ponuja večplastno, celostno izkušnjo, ki se dotakne tudi njihovih globin. Dvainštirideset kot odgovor na vsa vprašanja.
